Razlika med psihiatrom, psihologom, kliničnim psihologom in psihoterapevtom

PSIHIATER

Področje dela: Dela v zdravstvenih domovih, bolnišnicah ali v samostojni praksi. Opravlja diagnostiko in zdravljenje duševnih težav in motenj (depresije, shizofrenije, motenj prilagoditve, fobij idr.). S pacientom opravi razgovor in začne takoj zdraviti ali ga pošlje na dodatne preiskave k psihologu, internistu ali radiologu. Zdravljenje duševne motnje vsebuje pogovor, usmerjanje pacienta z določenimi psihološkimi tehnikami in zdravljenje z zdravili (antidepresivi, antipsihotiki…).

Izobrazba: Končal je Medicinsko fakulteto, pridobil naziv doktor medicine in opravil specializacijo iz psihiatrije. Priporočeno je, da opravi tudi podiplomski program iz psihoterapije.

Omejitev pristojnosti: Ne more izvajati psihološkega testiranja. Tako kot drugi zdravniki lahko izvaja samo teste, ki pokažejo skupek psiholoških in fizioloških simptomov in podajo sum na duševno motnjo.

PSIHOLOG

Področje dela: Dela v šolah, socialnih zavodih, svetovalnih službah, športnih timih, podjetjih, zaporih. Opravlja diagnostiko in svetovanje ob duševnih težavah (težave v odnosih, na delu idr.). S klientom opravi razgovor in testiranje s psihološkimi instrumenti (npr.usmerjeni vprašalniki, Rorschachov test idr.), ki podajo poglobljene mehanizme. Za razrešitev težav uporablja psihološke tehnike. Če je potrebno zdravljenje z zdravili, ga napoti k psihiatru.

Izobrazba: Končal je štiriletno Filozofsko fakulteto – smer psihologija, pridobil naziv univerzitetni diplomirani psiholog.

Omejitev pristojnosti: Ne more se zaposliti v zdravstvenih domovih. Ne more izvajati zdravljenja z zdravili.

KLINIČNI PSIHOLOG

Področje dela: Dela v zdravstvenih zavodih ali v samostojni praksi. Opravlja samostojno diagnostiko in zdravljenje duševnih težav in motenj ter poglobljeno diagnostiko za potrebe psihiatra. S klientom opravi razgovor in testiranje s psihološkimi instrumenti. Za razrešitev težav uporablja psihološke tehnike.

Izobrazba: Končal je štiriletno smer psihologija na Filozofski fakulteti in opravil specializacijo iz klinične psihologije, ki mu omogoča zaposlitev v zdravstvenih zavodih in delo s pacienti. Priporočeno je, da opravi podiplomski študijski program iz psihoterapije.

Omejitev pristojnosti:Ne more izvajati zdravljenja z zdravili.

PSIHOTERAPEVT

Področje dela: Zdravljenje duševnih težav in motenj prilagajanja s posebnimi tehnikami psihoterapevtske šole. Največkrat se za podiplomski program psihoterapije odločajo psihiatri in klinični psihologi.

Izobrazba:Končal je fakultetni program iz humanistične vede – psihologija, sociologija, socialno delo ali medicine. Opravil je podiplomski študijski program psihoterapije.

Omejitev pristojnosti: Če po izobrazbi ni psiholog ali psihiater, ne more izvajati psihološke diagnostike in zdravljenja z zdravili.

V Sloveniji je temelj psihoterapije analitsko orientirana terapija, ki izhaja iz psihoanalize. Druge priznane psihoterapevtske šole so še kognitivno – vedenjska, geštalt terapija, transakcijska analiza, bivanjska terapija, integrativna psihoterapija in družinska sistemska terapija.

Upoštevajoč na dokazih temelječo medicino (evidence – based medicine) je najbolj učinkovita kognitivno – vedenjska terapija in v svetu je tudi trenutno najbolj priznana psihoterapija. V Sloveniji ni upoštevana kot samostojna psihoterapevtska šola.

Zdravljenje blagih duševnih težav in motenj vsebuje psihoterapijo, telesno vadbo, sproščanje in samopomoč.

Zdravljenje težjih duševnih motenj vsebuje zdravljenje z zdravili, psihoterapijo in drugimi vrstami terapije (likovne, gibalne, učenja socialnih veščin idr.).

___________
Viri slik: 1, 2.